Veronika Rot Samostojna kulturna delavka, prevajalka iz španščine in katalonščine

Žalostne kurbe mojega življenja

GABRIEL GARCÍA MÁRQUEZ

Tisto leto, ko sem dopolnil devetdeset let, sem si zaželel podariti noč strastne ljubezni z deviškim dekletom. Spomnil sem se na Roso Cabarcas, lastnico ilegalne javne hiše, ki je imela navado obveščati svoje zveste stranke, kadar je imela na razpolago kakšen nenačet zalogajček. Nikoli nisem podlegel nobeni njeni opolzki skušnjavi, vendar pa ona ni verjela v brezmadežnost mojih načel. Tudi morala je le vprašanje časa, je z zlobnim nasmeškom večkrat rekla, boš že videl. Bila je nekaj let mlajša od mene in že toliko let nisem vedel ničesar o njej, da bi bila prav lahko že mrtva. Vendar sem njen glas prepoznal v trenutku, ko je zazvenel v slušalki, in brez okolišenja izstrelil: “Danes ja.”

Ona je vzdihnila: Ah, moj žalostni modrec, izgineš za dvajset let, in ko se znova pojaviš, prosiš za nemogoče. V trenutku je znova vešče poprijela za vajeti svoje umetnosti in mi ponudila pol ducata privlačnih možnosti, vendar pa, kar je res, je res, vseh že uporabljenih. Vztrajal sem, da ne, da mora biti devica, in to še za tisto noč. Ona je vznemirjeno vprašala: Kaj bi si rad dokazal? Nič, sem ji odgovoril, ranjen tja, kjer me je najbolj bolelo, zelo dobro vem, kaj zmorem in česa ne. Ona je brezčutno rekla, da modreci vse vedo, vendar ne čisto vsega: Edine device, ki so še na tem svetu, ste ve avgustovske. Zakaj mi nisi tega naročil že nekoliko prej? Navdih ne opozarja vnaprej, sem rekel. Vendar pa morda počaka, je rekla ona, vedno pametnejša od kateregakoli moškega, in me prosila vsaj za dva dni, da bi dodobra preiskala tržišče. Resno sem ji odgovoril, da je v tem poslu in pri moji starosti vsaka ura dolga kot leto. Potemtakem pa ni mogoče, je rekla brez kančka dvoma, ampak ni važno, tako je še bolj razburljivo, kaj, vraga, pokličem te čez eno uro.

Tega mi ni treba posebej povedati, saj je vidno že na daleč: grd sem, sramežljiv in staromoden. Ker pa si ne želim biti tak, se trudim hliniti ravno nasprotno. Do današnjega jutra, ko sem se po lastni svobodni volji odločil povedati, kakšen sem, pa čeprav le zato, da si olajšam vest. Začel sem s čudaškim klicem Rose Cabarcas, kajti gledano z vidika današnjega dne, je bil tisto začetek novega življenja v starosti, ko je večina smrtnikov že mrtvih. Živim v kolonialni hiši na prisojni strani ulice ob parku San Nicolás, kjer sem preživel vse svoje življenje brez žene in brez bogastva, kjer so živeli in umrli moji starši in kjer sem se namenil umreti sam, v isti postelji, kot sem se rodil, in nekega dne, za katerega upam, da je še daleč, ter brez bolečin. Moj oče je hišo kupil konec 19. stoletja na javni dražbi, oddal pritličje v najem nekemu italijanskemu podjetju za luksuzne trgovine, drugo nadstropje pa je obdržal, da bi bil v njem srečen z eno izmed podjetnikovih hčerk, s Florino de Dios Cargamantos, odlično izvajalko Mozarta, poliglotko in garibaldinko ter najlepšo in najbolj nadarjeno žensko, kar jih je kdaj živelo v tem mestu: z mojo materjo.

Notranjost hiše je prostorna in svetla, ima štukaturne oboke, tla so tlakovana s florentinskim mozaikom, štiri steklena vrata pa se odpirajo na balkon, kjer je moja mama v marčevskih nočeh običajno posedala s svojimi italijanskimi sestričnami in prepevala ljubezenske arije. Od tam se ponuja razgled na park San Nicolás s katedralo in kipom Krištofa Kolumba, v ozadju so vidna skladišča rečnega pristanišča ter prostrano obzorje velike reke Magdalene do dvajset milj daleč od njenega ustja. Pri hiši je zoprno le to, da sonce v teku dneva potuje od okna do okna, tako da jih je treba zapreti, če želiš prespati siesto v žgočem mraku. Ko sem pri svojih dvaintridesetih letih ostal sam, sem se preselil v spalnico svojih staršev, odprl prehodna vrata v knjižnico in pričel razprodajati vse, česar nisem potreboval za življenje, in izkazalo se je, da je to skoraj vse, razen knjig in glasbenega avtomata s trakovi. Štirideset let sem bil telegrafist pri časopisu El Diario de La Paz, kar pomeni, da sem v domačem jeziku obnovil in dopolnil novice, ki smo jih po kratkih valovih ali v Morsejevi abecedi naključno ujeli iz vesolja. Danes prej slabo kot dobro živim od pokojnine tega izginulega poklica; še slabše se preživljam s pokojnino učitelja španske in latinske slovnice, skoraj nič pa z nedeljsko kolumno, ki jo brez premora pišem že več kot polovico stoletja, čisto nič pa z glasbenimi in gledališkimi novičkami, ki mi jih večinoma brez plačila objavljajo ob obiskih uglednih izvajalcev. Nikoli nisem napisal ničesar izstopajočega, saj nimam ne pisateljske poklicanosti ne sposobnosti, čisto nič se ne spoznam na pravila dramske zgradbe, tega podviga sem se lotil le zato, ker zaupam v luč vodnico vsega tistega, kar sem v življenju prebral. Če se izrazim v grobi latovščini, sem plemenski bik brez zaslug in slave, ki ne bi imel ničesar, kar bi lahko zapustil svojim zanamcem, če ne bi prišlo do dogodkov, ki jih nameravam opisati v teh spominih na svojo véliko ljubezen.

Na moj devetdeseti rojstni dan sem se tako kot običajno zbudil ob petih zjutraj. Moj edini kompromis, ker je bil petek, je bil napisati avtorsko kolumno, ki jo ob nedeljah objavljajo v dnevniku El Diario de La Paz. Jutro se je pričelo s simpotomi, ki niso vzbujali nobenega upa za veselje: že od zgodnjega jutra so me bolele kosti, pekla me je rit in po treh mesecih suše je nevihtno grmelo. Okopal sem se, medtem ko se je delala kava, spil skodelico, osladkano s čebeljim medom,zraven pojedel dva kolačka iz tapioke ter si nadel platneno pižamo za po hiši.

Tema kolumne tistega dne je bila, le kako ne, mojih devetdeset let. O starosti nisem nikoli razmišljal kot o kapljanju s stropa, ki ti pove, koliko življenja imaš še pred seboj. Kot majhen otrok sem slišal, da ko umreš, uši, ki se izležejo v laseh, na vrat na nos in seveda v veliko sramoto družine zbežijo po vzglavniku. To me je tako prestrašilo, da sem se za šolo pustil obriti po celi glavi, redke nitke, ki mi še poganjajo, pa si kot hvaležen pes še vedno umivam s šamponom. To pomeni, si pojasnjujem sedaj, da sem imel kot otrok bolje razvit čut za družbeno spodobnost kot pa za smrt.

Že mesece sem slutil, da moja rojstnodnevna kolumna ne bo zgolj jadikovanje o minulih letih, temveč nekaj povsem nasprotnega: poveličevanje starosti. Začel sem tako, da sem se vprašal, kdaj sem se začel zavedati, da sem star, in mislim, da je bilo to le kratek čas pred tistim dnem. Pri dvainštiridesetih sem odšel k zdravniku zaradi bolečine v hrbtu, ki mi je oteževala dihanje. On ji ni posvetil večje pozornosti: To je običajna bolečina za vašo starost, mi je rekel. “V tem primeru,” sem mu odvrnil, “pa ni običajna moja starost.” Zdravnik se mi je obžalujoče nasmehnil. Vidim, da ste pravi filozof, mi je rekel. Tistikrat sem prvič pomislil nase v pojmih starosti, vendar sem na to kmalu pozabil. Navadil sem se, da sem se vsak dan zbudil z vedno drugačno bolečino, ki je z minevanjem let spreminjala mesto in moč. Včasih je bila čutiti kot smrtni sunek, naslednjega dne pa je že izpuhtela. V tistem obdobju sem nekoč slišal, da je prvi znak staranja ta, da začneš postajati podoben svojemu očetu. Obsojen moram biti na večno mladost, sem si takrat mislil, kajti moj konjski profil ne bo nikoli podoben izklesanemu karibskemu profilu mojega očeta ali kraljevskemu profilu moje matere. Resnica pa je, da so prve spremembe tako neznatne, da so skorajda neopazne, in navznoter samega sebe še vedno vidiš takega, kot si od nekdaj bil, nazunaj pa jih drugi hitro opazijo.

V petem desetletju sem si začel predstavljati, kaj je starost, ko sem opazil prve luknje v spominu. Prebrskal sem celo hišo, da bi našel očala, in odkril, da jih imam na nosu, ali pa sem z njimi šel pod prho, ali pa sem si nadel tiste za branje, ne da bi si snel tiste za na daleč. Nekega dne sem zajtrkoval dvakrat, ker sem pozabil na svoj prvi zajtrk, in znal sem razbrati zaskrbljenost svojih prijateljev, ko se me niso upali opozoriti, da sem jim isto zgodbo povedal že prejšnji teden. Takrat sem si v glavi napravil seznam znanih obrazov in še enega z imenom za vsakega izmed njih, vendar pa mi v trenutku srečanja ni vedno uspelo, da bi se obrazi prekrivali z imeni.

Moja spolna starost me ni nikoli skrbela, kajti moje zmogljivosti niso bile toliko odvisne od mene kot od njih, one pa vedo, kako in kaj, kadar to hočejo. Danes se smejim osemdesetletnim fantičem, ki se prestrašeni zatekajo k zdravniku zaradi teh spodrsljajev, ne da bi vedeli, da so pri devetdesetih še hujši, vendar pa niso več pomembni: to je tveganje, če ostaneš živ. Nasprotno pa je zmagoslavje življenja, da je starčevski spomin pomanjkljiv pri stvareh, ki niso bistvene, vendar pa le redko zataji pri tistih, ki nas resnično zanimajo. Cicero je to razjasnil z eno povedjo: Ni starca, ki bi pozabil, kam je skril svoj zaklad.

S temi mislimi in s še mnogimi drugimi sem končal prvi osnutek kolumne, ko je avgustovsko sonce posijalo med mandljevci v parku in je rečna poštna ladja z enotedensko zamudo zaradi suše hrumeč zaplula v pristaniški kanal. Prešinilo me je: Tako se bliža mojih devetdeset let. Nikoli ne bom vedel, zakaj, tega niti ne poskušam, vendar sem se pod vtisom uroka te vseprežemajoče misli odločil, da pokličem Roso Cabarcas, da bi mi pomagala počastiti mojo obletnico z nočjo pohujšanja. Že leta sem bil v svetem miru s svojim telesom, posvečal sem se samotarskemu ponovnemu prebiranju svojih klasikov in svojim zasebnim koncertom klasične glasbe, toda sla tistega dne je bila tako silna, da sem jo sprejel kot božji dar. Po klicu nisem mogel nadaljevati s pisanjem. Obesil sem visečo mrežo v kot v knjižnici, kamor jutranje sonce ne seže, in se ulegel, v prsih pa me je tiščalo od tesnobe čakanja.

Bil sem razvajen otrok z vsestransko nadarjeno mamico, ki jo je pri petdesetih pokopala jetika, in s formalističnim očetom, ki ni nikoli storil nobene napake in se je prebudil mrtev v svoji vdovski postelji na dan, ko je bil podpisan sporazum z Nizozemsko, ki je končal tisočdnevno vojno in še veliko drugih državljanskih vojn prejšnjega stoletja. Mir je spremenil mesto na način, ki ga ni nihče ne predvidel ne želel. Množica samskih žensk je v tem mojem ljubem mestu, ki ga zaradi prijazne čudi njegovih prebivalcev in jasnine njegove svetlobe cenijo tako domačini kot tujci, povzročila pravo vročico v starih kantinah na ulici Ancha, ki so jo najprej preimenovali v cesto Abello, zatem pa je postala drevored Colón.

Nikoli nisem spal z nobeno žensko, ne da bi ji plačal, in tiste redke, ki niso bile profesionalke, sem prepričal z razumom ali s silo, naj sprejmejo denar, pa čeprav ga kasneje vržejo v smeti. Pri kakšnih dvajsetih sem začel voditi register z imenom, starostjo, krajem in skromnim opisom okoliščin in stila. Do petdesetega leta se je nabralo petsto štirinajst žensk, s katerimi sem bil vsaj enkrat. Seznam sem prekinil, ko jih moje telo ni več zmoglo toliko in sem lahko nadaljeval štetje brez papirja. Imel sem svojo lastno etiko. Nikoli nisem sodeloval v skupinskih zabavah, niti v prepovedanih igricah, prav tako si nisem delil skrivnosti, niti pripovedoval o telesnih ali duševnih dogodivščinah, saj sem se že zelo mlad naučil, da ne telo ne duša nista brezmadežna.

Veronika Rot © 2019