Veronika Rot Samostojna kulturna delavka, prevajalka iz španščine in katalonščine

Igra Angela

CARLOS RUIZ ZAFÓN

Za MariCarmen “a nation of two”

Prvi del

MESTO PREKLETIH

Pisatelj nikoli ne pozabi trenutka, ko prvič v zameno za zgodbo prejme nekaj kovancev ali pohvalo. Nikoli ne pozabi sladkega strupa nečimrnosti v krvi in verjame, da bodo, če mu uspe, da ne bo nihče odkril pomanjkanja njegove nadarjenosti, literarne sanje lahko zgradile strop nad njegovo glavo, mu na mizo postavile topel obrok ob koncu vsakega dne in uresničile to, po čemer najbolj hrepeni: natisnile njegovo ime na bedni košček papirja, ki bo zagotovo živel dlje kot on sam. Pisatelju je usojeno, da se bo spominjal tega trenutka, kajti takrat je že pogubljen in njegova duša ima ceno.

Meni se je to zgodilo nekega daljnega decembra leta 1917. Imel sem sedemnajst let in delal sem pri Industrijskem glasniku, časopisu, ki je že preživel svoje najboljše čase in je hiral v podirajoči se stavbi, kjer je bila nekoč tovarna za žveplanje, da je iz njenih sten še vedno curljala tista razjedajoča para, ki je razžirala pohištvo, obleke, dušo in celo podplate. Sedež časopisa se je dvigal za goščavo angelov in križev pokopališča v predelu Pueblo Nuevo in od daleč je bilo obris njegove stavbe mogoče zamenjati z grobnicami, začrtanimi na obzorju, ki ga je prebadalo na stotine tovarniških dimnikov, razpredajočih nad Barcelono večni škrlatno črni mrak.

Tisto noč, ko naj bi se spremenil tok mojega življenja, me je tik pred zaprtjem redakcije odgovorni urednik don Basilio Moragas blagovolil poklicati v temačno sobico na skrajnem koncu redakcije, ki je služila kot pisarna in kot kadilnica havank. Don Basilio je bil bujno brkat možak divjega izgleda, ki ni imel časa za otročarije in je verjel v teorijo, da je pretirana raba prislovov in pridevnikov stvar perverznežev in ljudi s pomanjkanjem vitaminov. Če je dobil kakšnega redaktorja z nagnjenjem k cvetoči prozi, ga je za tri tedne poslal pisat osmrtnice. Če je po odvajalni kuri osebek znova zapadel v hudodelstvo, potem ga je don Basilio za stalno premestil v oddelek za gospodinjstvo. Vsi smo se ga strašansko bali in on je to vedel. “Don Basilio, ste me poklicali?” sem strahoma vprašal.

Odgovorni urednik me je ošinil od strani. Vstopil sem v pisarno, ki je zaudarjala po potu in tobaku, v tem vrstnem redu. Don Basilio se ni zmenil za mojo prisotnost, še naprej je pregledoval članek, ki ga je imel pred seboj na pisalni mizi, in to z rdečim svinčnikom v roki. Nekaj minut je odgovorni urednik obstreljeval tekst s popravki, če že ne z amputacijami, ter pri tem momljal žaljivke, kot bi me ne bilo tam. Nisem vedel, kaj naj storim, ko sem opazil k steni prislonjen stol in se hotel usesti.

“Kdo vam je rekel, da se usedite?” je zamrmral don Basilio, ne da bi dvignil pogled z besedila. Skočil sem pokonci in zadržal dih. Odgovorni urednik je vzdihnil, izpustil svoj rdeči svinčnik in se naslonil na stolu, da bi si me ogledal, kot bi bil nekakšna nekoristna šara.

“Povedali so mi, da pišete, Martín.” Pogoltnil sem slino, in ko sem končno odprl usta, je iz njih prišlo smešno piskanje. “Malo, no ja, ne vem, hočem reči, dobro, ja, pišem …” “Upam, da to počnete bolje kot govorite. Kaj pa pišete? Če ne sprašujem preveč.” “Policijske zgodbe. Hočem reči …” “Mi je že jasno.”

Pogled, s katerim me je ošvrknil don Basilio, je bil neizprosen. Če bi mu rekel, da izdelujem podobice za jaslice iz svežega gnoja, bi iz njega izvlekel trojno navdušenje. Znova je vzdihnil in skomignil z rameni.

“Vidal pravi, da niste povsem zanič. Da izstopate. Jasno, s konkurenco, ki je tukaj, tudi ni treba biti nekaj strašansko posebnega. Ampak če Vidal tako pravi.” Pedro Vidal je bil pero zvezda Industrijskega glasnika. Pisal je tedensko kolumno o družabnih dogodkih in to je bilo edino, kar je bilo vredno branja v celem časopisu; bil je tudi avtor ducata zmerno popularnih kriminalk o gangsterjih iz predela Raval, zapletenih v ljubezenska razmerja z damami iz visoke družbe. Vidal je v svojih brezmadežnih svilenih oblekah in italijanskih mokasinih ter s svojimi vedno skrbno počesanimi svetlimi lasmi, ozkimi brčicami ter veselim in radodarnim nasmehom izžareval čar in prefinjenost salonskega kavalirja, ki se dobro počuti v svoji koži in v svojem svetu. Prihajal je iz dinastije indijanarjev, ki so v Ameriki obogateli s prekupčevanjem sladkorja, ko pa so se vrnili, so zasadili svoje zobe v sočen kos mestne elektrifikacije. Njegov oče, patriarh klana, je bil eden od večinskih delničarjev časopisa in don Pedro je uporabljal redakcijo kot igrišče za ubijanje dolgčasa, kajti iz nuje ni delal en sam dan v svojem življenju. Prav nič ni bilo pomembno, da je časopis izgubljal denar, tako kot so novi avtomobili, ki so začenjali voziti po barcelonskih ulicah, puščali olje: s presežkom plemiških nazivov se je družina Vidal zdaj posvečala zbiranju bank in posesti v velikosti manjših principatov v okolišu Ensanche.

Pedro Vidal je bil prvi, ki sem mu pokazal osnutke, napisane, ko sem bil še skoraj otrok in sem po redakciji raznašal kave in cigarete. Vedno je imel čas zame, da je bral moje pisarije in mi dajal dobre nasvete. Sčasoma me je vzel za svojega pomočnika in mi dovolil, da sem pretipkoval njegove tekste. On je bil tisti, ki mi je rekel, da mi je pripravljen pomagati, če želim svojo usodo staviti na rusko ruleto književnosti, in voditi moje prve korake. Zvest svoji besedi me je zdaj vrgel v kremplje dona Basilia, časopisnega Kerberja.

“Vidal je romantik, ki še vedno verjame v globoko protišpanske legende, kot so vladavina vrednot in dajanje možnosti tistim, ki si jih zaslužijo in ne povzpetniškemu vrinjencu, ki je trenutno na vrsti. Bogat, kot je, si lahko privošči to idealistično pozo. Če bi jaz imel stotino petakov, ki njemu ostajajo, bi se posvetil pisanju sonetov, ptički pa bi mi jedli iz roke, uročeni od moje dobrote in darežljivosti.” “Gospod Vidal je dober človek,” sem ugovarjal.

“Še več kot to. Pravi svetnik je, kajti kljub temu, da ste videti kot lačno strašilo, me že tedne in tedne nadleguje s tem, kako nadarjen in delaven je ljubljenček redakcije. Dobro ve, da sem globoko v sebi mehak, poleg tega pa mi je obljubil, da mi bo dal škatlo havank, če vam dam priložnost. In kar Vidal reče, je zame, kot bi se Mojzes spustil z gore s kamnito ploščo z zapisano razodeto resnico v rokah. Da zaključim, ker je ravno božič, in da bi mi vaš prijatelj že enkrat preklemansko dal mir, vam ponujam priložnost, da debitirate kot junak: proti vetru in plimi.” “Najlepša hvala, don Basilio. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal, da …”

“Ne pleteničite, pišče. Da vidimo, kaj mislite o radodarni in nekritični rabi pridevnikov?” “Da je prava sramota in bi morala za to obstajati kazen v kazenskem zakoniku,” sem odgovoril s prepričanostjo zapriseženega spreobrnjenca. Don Basilio je odobravajoče prikimal.

“Na dobri poti ste, Martín. Prioritete imate jasne. Tisti, ki v tem poslu preživijo, so tisti, ki imajo prioritete in ne principov. Načrt je naslednji. Usedite se in se ga nagulite.”

Načrt je bil takle. Iz razlogov, o katerih don Basilio ni želel razglabljati, se je zadnja stran nedeljske izdaje, ki je bila tradicionalno prihranjena za kratko zgodbo ali potopis, v zadnjem trenutku podrla. Predvidena vsebina je bila pripoved s patriotskim navdihom in ognjeno liričnostjo o junaških epih almogavarjev, v katerih so ti, tako opevajo pesmi, reševali krščanski svet in vse dostojno pod tem nebom, začenši pri Sveti zemlji in končavši v delti Llobregata. Na žalost tekst ni prišel pravočasno ali pa, tako sem slutil jaz, donu Basiliu ni bilo do tega, da bi ga objavil. Do konca redakcije je manjkalo le še šest ur in za nadomestitev pripovedi ni bilo nobene druge možnosti kot celostranski oglas, ki je oglaševal nekakšne pasove, narejene iz kitovih kosti, ki so obljubljali sanjske boke in imunost na kanelone. V tej zagati se je uredniški odbor odločil, da se je potrebno izprsiti in izbrskati literarne talente, ki se gibljejo po redakciji, popraviti škodo in natisniti štiri stolpce besedila, prežetega s humanističnim duhom, v veselje in užitek naših zvestih stalnih bralcev. Seznam preizkušenih talentov, h katerim bi se lahko zatekli, je obsegal deset imen, od katerih ni bilo nobeno, jasno, moje. “Prijatelj, Martín, okoliščine so se zarotile, da niti eden od junakov, ki jih imamo na plačilni listi, ni telesno prisoten ali pa dosegljiv v primernem času. Pred neizogibno polomijo sem se odločil, da dam možnost vam.”

“Računajte name.”

“Računam na pet listov z dvojnim razmikom, in to prej kot v šestih urah, don Edgar Allan Poe. Prinesite mi zgodbo, ne razprave. Če si bom zaželel pridige, bom šel k polnočnici. Prinesite mi zgodbo, ki je še nisem prebral, če pa sem jo že prebral, naj bo vaša tako dobro napisana, da tega ne bom niti opazil.” Hotel sem v naglici oditi, ko je don Basilio vstal, stopil okoli pisalne mize in mi na ramo položil šapo, težko kot nakovalo. Šele takrat, ko sem ga gledal tako od blizu, sem opazil, da se mu smehljajo oči.

“Če bo zgodba spodobna, vam bom plačal deset pezet. Če bo več kot spodobna in bo našim bralcem všeč, vam bom objavil še kakšno.” “Še kakšen poseben napotek, don Basilio? sem vprašal.

“Ja: ne razočarajte me.”

Naslednjih šest ur sem preživel kot v transu. Namestil sem se za mizo na sredi redakcije, rezervirano za Vidala za tiste dni, ko se mu je zljubilo priti za kratek čas na časopis. Prostor je bil prazen, potopljen v meglo, stkano iz dima desettisočih cigaret. Za trenutek sem zatisnil oči in si v misli priklical podobo: plašč črnih oblakov, zgrinjajočih se nad mesto v dežju, moški, ki hodi, iščoč sence, s krvavimi rokami in skrivnostjo v očeh. Nisem vedel, kdo je, ne pred čim beži, toda v naslednjih šestih urah je postal moj najboljši prijatelj. Vtaknil sem list v pisalni stroj in začel, ne da bi vmes predahnil, iz sebe izžemati vse vse, kar sem imel. Boril sem se z vsako besedo, z vsako frazo in vsakim stavkom, z vsakim zasukom, vsako podobo in vsako črko, kot bi bile zadnje, ki naj bi jih napisal. Napisal in znova prepisal sem vsako vrstico, kot bi bilo od tega odvisno moje življenje, na koncu pa vse še enkrat pretipkal. Vsa moja družba sta bila odmev neprestanega tleskanja tipk, izgubljajočega se v sencah, in velika stenska ura, ki je odrivala minute, manjkajoče do zore.

Veronika Rot © 2019