Veronika Rot Samostojna kulturna delavka, prevajalka iz španščine in katalonščine

Ena izmed zgodb iz zbirke Zgodbe iz Venezuele

Antonio López Ortega: TOK APONWAOJA

Rad bi mislil na Nicole. Rad bi se spomnil njenih modrih oči, dveh megličasto modrih prog, v katerih se kopičijo plini in gibajoči se delci. Rad bi mir njenega pogleda postavil nasproti tej vrtoglavici, ki me razžira in paralizira. Vidim Hélène poleg sebe, vidim, kako drgeta od mraza – pod mokro bluzo se vidijo njene prsi – in me stiska za levo roko, kot bi bile njene roke klešče, čutim, kot bi bila podaljšek mojega telesa, mojega razprtega telesa, ki bi rado vase vsrkalo ta zunanji prostor, to bujno pokrajino, ki navidez golta samo sebe. In zagledal sem Nicoline oči, oči moje osemletne hčerke, razvodenele, kot bi jih voda izločila iz sebe. Prikličem si točno določeno čemerno grimaso – njen nos, ki se naguba zaradi smradu –, vendar jo zaman poskušam postaviti proti temu breznu. Kajti v tem trenutku je vse brezno: utrip mojega srca in hiter tok vode, pojoče papige, ki nas preletavajo, in bučanje vode, ki buta ob kamne. Iz njenih majhnih oči izvlečem zelenkasto modrino in jo poskušam kot membrano razvleči čez težko, prsteno vodo, ki niha med temno rjavo in svetlo rdečo. Nekoristen poskus za nekoga, ki lahko le gleda, za nekoga, ki lahko le misli.

V tem trenutku je Chantilly le še neka daljna točka, rojstni kraj v mojem potnem listu, vas z nekaj ulicami in hišami, ki jih je mogoče prešteti na prste. Svetovljani – tako pravimo – prihajajo poskusit našo slavno smetano. Generacija za generacijo potrpežljivo in vešče stepamo mleko, da bi dobili točno tisto točko, ko smetana kristalizira in se usipne kot rumenkasti kodri. Poletni obiskovalci hodijo po ulicah in poskušajo različne teksture, dokler se, utrujeni od poskušanja in hoje, kot kuščarji ne uležejo na sonce v bližini gradu, opazujejo izvire in njihove veličastne vodne igrice ali pa se sprehodijo po kamnitih terasah, kjer so nekoč topotali konji. Predstavljam si Nicole, kako stepa smetano s svojo babico, in ta podoba me potolaži.

V te nenavadne kraje sva zašla na Hélènino željo. “Poskusiti nekaj drugačnega,” je smehljaje se govorila s svojimi strogo spetimi lasmi in v izvezenem predpasniku. Celo leto dela, razširitev restavracije, da bi dobili še prostor za kavarno, si je zagotovo zaslužilo premirje, spremembo. Oglas v časopisu, ki je ponujal ekološko turistično ruto, naju je pripeljal iz Pariza v Caracas in od tam naravnost v Gran Sabano. Krhko letalo, ki leti nad neprehodno džunglo in nam razkriva dolge vijoče se reke, se spretno izmika oblakom in pada v zračne luknje, da se mu cel trup trese. Hélène se obesi na okence in kot v ekstazi opazuje rastlinsko preprogo, kot bi iskala košček zemlje, ki ga ne dušijo neskončne zelene lovke. Nenadoma se obrne od okenca in mi smehljajoč se reče: “Videti je kot brokoli; džungla je kot brokoli.”

V taboru spoznamo vodiča Carlosa in nemški par iz Bavarske. Christian in Inken sta nekoliko pusta in govorita le drug z drugim. Christian, tršat in svetlolas, nenehno fotografira: glavo opice kapučinke, ki skače z veje na vejo, perje rdeče rumene papige v kletki, zadržane nasmeške Indijancev plemena Pemón, ki strežejo s pijačo in pometajo kamenčke. Inken, majhna in nekoliko širokih bokov, se guga v ležalni mreži in bere tričtrač revijo. Težko je dihati viskozen zrak teh krajev in prenašati lepljivo vročino, ki uniči vsako obleko. Hélène si izmisli sprehode v bližini, po njih se zateče pod tuš in noče priznati, da je povsem izsušena. Zvečer izčrpana padeva v posteljo in pojeva vse, kar nama postrežejo v velikih lesenih skodelah. Liworiwo je prva beseda, ki si jo poskuša Hélène vtisniti v spomin. Izgovarja jo po zlogih, počasi, kot bi ji hotela uiti. “Li-wo-ri-wo,” izgovori in se še isti hip brez razloga zasmeje, kot bi bila beseda vzmet, ki bi v njeni v teh dneh vznemirjeni duši sprožila odmev. Vodič Carlos je napovedal prvo ekskurzijo in omenil rečno pristanišče Liworiwo na bregu reke Aponwao kot izhodiščno točko. “Videli boste slap,” samozavestno napove pri mizi. “To je nepozaben prizor.” Hélène nemirno spi in ponoči me iz spanca navsezgodaj zjutraj zdrami njeno smrčanje. Ob plinski svetilki vidim, da ji po čelu polzi kaplja potu, od zunaj pa brenčanje tisočev žuželk polni moja ušesa.

Kmečki tovornjaček, ki nas pelje od tabora do Liworiwa, premaguje luže in melje padla drevesa. Carlos vozi s težavo, da nas na zadnjih sedežih meče sem in tja. Nemec Christian stoji kot velikan na robu odkrite kabine in sredi goščave izostruje detajle: iztegajoče se ali cvetoče veje, pa spet kapučinke, ptice, lebdeče na nebu kot igle. Pot nas utrujene in omotične odloži na bregu reke Aponwao. Liworiwo se razkrije pred nami kot blatno pristajališče s tremi razmajanimi kolibami in zanikrnim pomolom, ki se komaj upira vodni sili. Na tej točki se pragozd ustavi, kot bi mu zmanjkalo sape, ponudi premirje, sotesko, kjer se pokažejo suha tla, ki se mešajo z nabrežno vodo ter ustvarjajo rjave luže, motna zrcala, v katerih ni nobenega odseva.

Pri spuščanju po ovinkasti cesti, kinkajoč v ritmu koles, ki se ali udirajo ali drsijo, zaslišimo šumenje reke. Sprva le ljubkujoč šepet v naših ušesih, kot prihajajoče in odhajajoče šelestenje, zatem bolj enakomerna vibracija, kot tekoče šepetanje, in nazadnje, že skoraj tik ob reki, globoko hrumenje, tisočletno, ki zveni v visokih tonih, ko skale razkoljejo vodo, in v nizkih, kadar reka teče svobodno. To rjovenje, ki se zaradi svoje pravilnosti prelevi v drugo stopnjo tišine, nas je ob prvem pogledu prestrašilo (oziroma ob prvem slišanju). Veličastno vodno telo, ki se vrtinči ob bregovih in hudourniško teče po strugi, premagujoč težnost svoje veličine, stvarem da enoten smisel. Lahko bi se mu reklo zamrznjena tišina, mir, zaplojen s silo viharja, življenje, iztrgano telesu, ki v svojem toku izoblikuje smrt za smrtjo. To je reka Aponwao in čutim, da Hélène to dojema, ne da bi mogla izraziti: z živčnim trzljajem mi rahlo stisne levo roko, kot bi jo že sam pogled na reko potegnil vanjo in jo raztrgal ob ostrih skalah.

Videti smo kot kakšni preživelci, brodolomci (ali izgnanci). Smo izžeta potna telesa, ki izgubljajo spomin na svoje navade in se odzivajo zgolj na impulze iz okolja. Vodič Carlos pomigne nekemu Indijancu Pemón in ta ne ravno z lahkoto približa curiaro k pristajališču. Štiridesetkonjski motor prede in pljuva vodo, ki se razliva po gladini ter skali na reki lebdeče zrcalo. Nemka Inken stopi po škripajočih in polomljenih deskah pomola in se s pomočjo svojega velikanskega Christiana vkrca na curiaro, midva s Hélène pa se namestiva na drugi strani za ravnotežje. Do zdaj smo si izmenjali le prijazne kretnje. Midva sva neki večer pripovedovala o Chantillyju (ki ga onadva ne poznata) in onadva o Münchnu (ki ga poznava) v skrivni kodi, v kateri so se francoske besede mešale z nemškimi. Čakamo, da se vkrca tudi Carlos, ko iz ene od koč na bregu stopi moški v duhovniški obleki in za njim ženska z dojenčkom v rokah ter petimi malčki okoli sebe. Opazujem jih, kako se nekaj minut pogovarjajo, nato pa stopijo po pomolu. Carlos nas predstavi župniku iz Tumerema, Ricardu Benedettiju, in učiteljici Cruz Basanta z njunimi šestimi otroki. Takoj razumemo, da se bodo tudi oni vkrcali v čoln in z nami potovali do slapa Aponwao. Christianu je nelagodno, saj to vzame za vsiljivost, ter Carlosu reče nekaj nerazumljivega, kar hrup motorja raznese v zraku.

Curiara* začne svojo počasno plovbo, kot bi sila vode zadostovala za premikanje. Pristanišče Liworiwo je le še blatna pika na obzorju, ko Christian stopi proti krmi in se dvigne kot čuvaj ter začne fotografirati iz vode moleče skale ter bujno poraščene bregove. Otroci tkejo zadržano mrmranje, vendar se ne odlepijo od svojih klopic, kot bi jih zadrževal pradaven strah in jim govoril, da je edina svoboda na poti svoboda pogleda. Stopajoč med klopcami in spet na svojem mestu, Christian milostno posname fotografijo skupinice, ki v njegovih predstavah ustreza podobi domačinov. Ko bo v Münchnu fotografija razvita, bo pokazala pet mestiških obrazkov, osoren učiteljičin obraz, dojenčka, zavitega v cunje, in resnobnega duhovnika s potnim čelom, ki ga nenehno briše z belim robcem. Inken bo jokala ob njej in jo postavila na rob kamina poleg svojih germanskih starih staršev in svojih bodočih potomcev.

V spodnjem delu reke curiara v vedno hitrejšem toku in vedno močnejšem hrupu, ki ga kalne vode krepijo, kot bi šlo za stalen odmev, oklevajoče napreduje. Vsake toliko pemónski čolnar za nekaj trenutkov prestavi motor v vzvratno, da bi zdržal pritisk toka in nas zadržal na isti točki. Ta navidezna stoječnost nas prevzame in Christiana spodbudi k novemu fotografiranju. Zgolj šestdeset metrov od slapu, kjer vrv, viseča od enega do drugega brega označuje obenem začetek navidezne varne cone in konec poti, Christian zajame v objektiv oblake hlapov, ki se dvigajo na koncu reke in dajejo slutiti vrtoglav padec. Globok, navpičen, oglušujoč hrup si podredi kolektivno zavest in nas paralizira kot žrtve neke višje volje. Otroci se skrčijo v dve gube ter se z rokami močnejo zgrabijo za klopce, čuteč, kako jim rosa čisti kožne pore. Izgubljena ročica Karine, osemletne hčerke učiteljice Basanta, z nezavedno močjo stisne mojo in meni se zazdi, da vidim (ali čutim) Nicolino ročico, oddaljeno, vendar nenavadno bližnjo.

Poslednji šoferjev manever nas pripelje na levi breg. Pri razgledališču se vsi izkrcamo, željni, da bi si vtisnili podobo divjega slapa, morda najbolj bližnjo. Voda se raztopi v povsod pričujoč oblak, kot bi se nebo spustilo na zemljo in bi grmenje neviht zazvenelo istočasno. Tišina, ki jo vsili slap, prekosi našo in nas kot kole zabije v breg. Težko je verjeti, da se moramo prav zdaj, prevzeti kot novorojenčki, ki prvikrat odprejo oči in odkrijejo nebesa, znova vkrcati na curiaro in se vrniti. Težko je verjeti, da šofer le s težavo zažene brneči motor, da se po tridesetih sekundah, ko že dosežemo srednji rečni tok, stroj zaduši v kašljajočih izdihih. Pemónec hitro ovije vrv okoli motorja in znova potegne. Utrujeni motor odgovori z mehurčki in drgetom, kot bi ga tresla mrzlica. Plovilo drsi proti slapu, sprva neopazno in zatem vedno hitreje, ko Pemóncu uspe oživiti motor in mu iztrgati še en dih življenja. Ne mine novih trideset sekund, ko motor ponovno ugasne, Pemónec pa ponovi poteg z vžigalno vrvjo, kot bi bičal zrak.

Težko je reči, kje smo bili, ko se je vse to dogajalo. Kajti bili smo v čolnu, brez dvoma, toda istočasno smo verigo dogodkov opazovali, kot bi ne bili v njem, kot bi ostali na bregu nad slapom in bi bili tisti, ki so se vkrcali, neki drugi, morda naša očarana telesa, osvobojena duše, lebdeče v meglicah slapa. Nismo bili sposobni odreagirati, naše gibanje je bilo gibanje Indijanca Pemón. Niti vodič Carlos ni sposoben izreči besede niti župnik izdaviti stavka, prošnje. Curiaro odnese do varovalne vrvi in točno, ko polzimo pod njo, Pemóncu uspe z obupanim potegom oživiti brenčanje ter zapluti po toku navzgor. Tih vzdih se izvije iz src, premirje skopih tridesetih na novo pridobljenih metrov, ki ponikne z zadnjim epileptičnim sunkom motorja.

Ko znova dosežemo varovalno vrv, komaj šestdeset metrov nad slapom, vodič Carlos zakriči, da moramo zapustiti curiaro. Ne pove, kako, niti kam, vendar trdi, da je treba splavati do brega. Christian odreagira prvi: usloči se kot titan in se vrže v vodo ter potegne Inken za sabo. Z velikim naporom mahata z rokami, vendar ju tok, dobrotnejši do teles kot do curiare, pusti za seboj. Carlos nato prosi župnika, naj skoči, naj si reši življenje, vendar je Benedetti že sklenil roke v prošnji, da bi se predal Najvišjemu. “Ne plavajo,” zajeclja. “Otroci ne plavajo. Skočite vi, moje odrešenje je z njimi.” Cruz Basanta stisne živo vrečo, ki diha med cunjami, in otroci jo obkrožijo kot človeška vrv. Takrat me vodič Carlos posvari, naj skočim, in jaz stisnem Hélènino dlan, ne vem, kaj naj storim. Manjka še štirideset metrov do prostega pada, Carlos skoči, odrine se s krme in kot obseden plava proti levemu bregu.

Hotel sem objeti Karino in jo vzeti s seboj. Hotel sem jo prijeti za roko in skočiti skupaj s Hélène, da bi ji rešil življenje. Pogledam učiteljico Cruz (še vedno jo gledam), kot bi iskal njeno dovoljenje, kot bi pričakoval odobritev. Toda oče mi da vedeti, da je brezupno, da s tem negibnim telesom ne bom mogel premagati besa toka trideset metrov pred slapom. Izpustim Karinino ročico, jo pritisnem ob klopco in jo zapustim kot plavajoče deblo. Voda, ki me sprejme ob skoku, je mrzla, deroča, spodnji tok mi odnaša noge hitreje kot tisti na gladini. Poskušam plavati ob Hélène, besno brcam in maham, dokler z velikim naporom ne dosežem levega brega le deset metrov od slapa.

Zadnja slika, ki jo zadržim, je gibljiva: kaže mi temni madež duhovniške sutane poleg drugega živopisnega, ki skriva meso in obleke, kaže mi curiaro, potapljajočo se v megličasto vodo in stoječega Pemónca, ki vztrajno vleče vžigalno vrv. V Chantillyju ne vem več, kateri resnični breg sem dosegel, niti tega, kakšno odrešitev. Le to vem, da Aponwaojev tok teče po mojih žilah namesto krvi. Leta in leta pozneje objemam Hélène v zimskih nočeh in na poti v šolo trdno držim mrzlo Nicolino ročico, kot bi šlo za potopljeno Karinino ročico.

*Curiara – lesen kanu.

Veronika Rot © 2019