Veronika Rot Samostojna kulturna delavka, prevajalka iz španščine in katalonščine

Zgodbe iz Venezuele

PREDGOVOR

Veronika Rot: Z VSAKO KNJIGO ME JE VEČ

Sprejela sem povabilo in se prepustila Venezueli. Nisem se fizično premaknila tja, prestavila sem se duhovno. Prestopila sem namišljene meje, kajti literarni svetovi so vesolje brez meja, branje je njihovo podoživljanje. Jezikovne meje za domače bralce premagujemo prevajalci. Naša odgovornost pri prestavljanju literarnih svetov je velika. Naš vstop v drug jezik pomeni preobrazbo, možgane je treba naravnati na druge jezikovne zakonitosti, sprejeti, da se drugod prepletajo meje realnosti in fikcije drugače, da je drugje morda domišljija bolj del vsakdanjega sveta kot pri nas, kjer nam vlada razum, domišljijo pa povezujemo predvsem z umetnostjo.

Obremenjenost z magičnim realizmom, s čudežno in fantastično realnostjo je predvsem obsedenost zahodnjaškega uma, da je treba vse urediti v točno določene kategorije, da mora biti svet in vse, kar se na njem dogaja, vključno s čutnim doživljanjem, ljubeznijo, sanjami in domišljijo, razumsko, stvarno dojeto in opisano. Morda je prednost prebivalcev Latinske Amerike, da se ne obremenjujejo preveč s tem, da bi morali domišljijo zajeziti v razumske okvire. V njih je kljub urbanemu življenju in zahodnjaškim vrednotam, ki so se razširile iz Severne Amerike in Evrope, še vedno živ duh prednikov, ki verjame v moč narave, v sile, ki jih ne moremo razložiti, v mitološko razlago sveta.

Venezuelskih zgodb, ki so združene v tej zbirki, ne bomo literarno klasificirali in jih tudi ne bomo zvrstno označevali, kot to počnejo literarni kritiki. Zbrane zgodbe naj vam bodo v bralski užitek. Branje je ena najlepših možganskih dejavnosti, saj razširi naš svet, razpre okvire našega dojemanja in doživljanja, nas napolni z duhovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Branje je tudi miselni napor, saj poskušamo v besedilu hkrati slediti toku znanega in neznanega, razpoznati realne podatke in se odpreti za irealne, izmišljene. Iz pripovedi poskušamo izluščiti resnico in se naužiti sanj. Tisto, kar je izrečeno, je bolj resnično kot tisto, kar je zgolj mišljeno. Tisto, kar je napisano, postane dejanskost, neizpodbitna realnost. Realnost, ki nam jo predstavlja petindvajset sodobnih venezuelskih pisateljic in pisateljev, je mnogotera in raznolika. Je ženska in moška, spolna in brezspolna, racionalna in iracionalna, nežna in kruta, magična in stvarna, domišljijska in dokumentaristična. Dvojic protislovij je toliko, kolikor se jih lahko domislite, kolikor asociacij zgodbezbudijo v vas.

O tem, po čem se dobra literatura loči od slabe, je bilo napisanih že veliko razprav, vendar je merilo le eno samo in zelo intimno: dobra je tista, ki nam predrami čustva, nam razgiba misli in nam ostane v podzavesti. Besede, ki jih posrkajo oči, preidejo v kri, ki zakroži po naših žilah in nas hrani. Pesnik Marko Pavček je zapisal, da ga je z vsako pesmijo manj. Mogoče tako čuti vsak pesnik in pisatelj. Toda z nami bralci se dogaja ravno nasprotno. Zato boste, ko boste prebrali to knjigo, lahko rekli: Z vsako knjigo me je več.

Pridružujem se vabilu venezuelskega pisatelja in poznavalca književnosti svoje dežele Juana Carlosa Chirinosa in vam izrekam dobrodošlico v objemu venezuelske kratke proze. Vstopite. Ne bo vam žal.

Veronika Rot © 2019